Kolesarjenje po Dolenjski

Ljubenska kolesarska pot

Na Dolenjsko se odpravim na povabilo dveh kolesarskih prijateljev Jožeta in Luke. Pred leti smo se spoznali na ogledu etape Gira d’Italia na slovensko-italijanski meji. Odkar kolesarim, me spremlja občutek, da kolesarjenje nas, ljubitelje, povezuje, in če zraven primešaš prelepo naravo, gibanje in kaj dobrega za pod zob, potem je to del spominov, s katerimi je lepše živeti.

Dežela cvička me pričaka precej oblačna, a žal je letošnje poletje takšno. Podamo se na kolesarsko pot, ki vključuje nekaj asfalta, večinoma makadam, vmesne stezice po gozdu in veliko poti ob reki Krki, prečkanje lesenih mostov in zaključek v Rudolfovem Novem mestu. Opisana pot je dolga 50 kilometrov in vsebuje približno 500 višinskih metrov. Vzponi so složni terasasti in za povprečnega kolesarja ne prezahtevni. Za pot pa porabimo od tri do štiri ure – odvisno od postankov.

Startamo na parkirišču kolesarskega hotela Ravbar, kjer z veseljem poskrbijo za kolesarje. Pot nas vodi deloma po kolesarski stezi, na koncu pa zavijemo v gozd in se začnemo vzpenjati po makadamu. Tura nas ves čas pelje ob vznožju hriba Ljuben. Teren ni zahteven in ob glavni makadamski cesti je kar nekaj lepih stezic, ki po izbiri lahko pot še malce začinijo.

Prvi postanek opravimo pri Jožetovi zidanici. Lično urejena, skrbno restavrirana sedi sredi nasadov trte. Lastnik (Jože Ravbar in Novega mesta) se ukvarja s turizmom in po želji srčno rad kolesarje in skupine zapelje po njegovi Dolenjski ter jih povabi na kozarec vrhunske modre frankinje. Če bi bilo možno, bi kar ostal tukaj za nedoločen čas, a treba je sesti nazaj za krmilo. Vožnja z vmesnimi postanki nas pelje nad vinogradi, zidanicami, hribčki, dokler seže pogled. Postopoma se vzpon prevesi v spuščanje v dolino proti Dolenjskim toplicam. Ta kraj je s svojo ponudbo zdraviliščnih in kopalniških storitev dobro znan in je eden najstarejših v naši regiji.

Skozi Meniško vas se peljemo po poljih do Soteske. Od utrdbe žal ni prav veliko ostalo, razen z zelenjem obraslih zidov, je pa zato dobro ohranjen Hudičev turn. Pravijo, da so tam knezi Auerspergi prirejali prav posebne zabave. V neposredni bližini se da v baru Turn dobiti ključ od te znamenitosti in si jo ogledati. Poslikave v notranjosti so figure, ki vlivajo ljubezen in upanje in so seveda ženskega spola. Na tem prostoru je prav mistična energija.

Ob ostankih stare železnice, ki je včasih povezovala silos državnih rezerv, nadaljujemo z vožnjo, v ozadju pa se ves čas svetlika reka Krka. Te dni se trume izletnikov vijejo ob reki zaradi priljubljene nadaljevanke Reka ljubezni. Moram povedati, da mene to posebej ne gane, a okusi so različni. A ni težko razumeti, zakaj je Dolenjska tako očarala prenekatere pesnike, ki so v njej našli navdih za ustvarjanje. Mene voda vedno pomirja in tako smo meditirali do prihoda v Novo mesto. V zadnjem delu poti je veliko priložnosti za skok v vodo ter kozarec cvička. V mestnem jedru sicer poteka obnova, a pot zaključimo z ogledom lesenega Ragovskega mostu ter se vrnemo na naše izhodišče do kolesarskega hotela Ravbar.

Vem, da se bom sem zagotovo še vrnil. 

Tit Košir  

Ljubenska kolesarska pot

Na Dolenjsko se odpravim na povabilo dveh kolesarskih prijateljev Jožeta in Luke. Pred leti smo se spoznali na ogledu etape Gira d’Italia na slovensko-italijanski meji. Odkar kolesarim, me spremlja občutek, da kolesarjenje nas, ljubitelje, povezuje, in če zraven primešaš prelepo naravo, gibanje in kaj dobrega za pod zob, potem je to del spominov, s katerimi je lepše živeti.

Dežela cvička me pričaka precej oblačna, a žal je letošnje poletje takšno. Podamo se na kolesarsko pot, ki vključuje nekaj asfalta, večinoma makadam, vmesne stezice po gozdu in veliko poti ob reki Krki, prečkanje lesenih mostov in zaključek v Rudolfovem Novem mestu. Opisana pot je dolga 50 kilometrov in vsebuje približno 500 višinskih metrov. Vzponi so složni terasasti in za povprečnega kolesarja ne prezahtevni. Za pot pa porabimo od tri do štiri ure – odvisno od postankov.

Startamo na parkirišču kolesarskega hotela Ravbar, kjer z veseljem poskrbijo za kolesarje. Pot nas vodi deloma po kolesarski stezi, na koncu pa zavijemo v gozd in se začnemo vzpenjati po makadamu. Tura nas ves čas pelje ob vznožju hriba Ljuben. Teren ni zahteven in ob glavni makadamski cesti je kar nekaj lepih stezic, ki po izbiri lahko pot še malce začinijo.

Prvi postanek opravimo pri Jožetovi zidanici. Lično urejena, skrbno restavrirana sedi sredi nasadov trte. Lastnik (Jože Ravbar in Novega mesta) se ukvarja s turizmom in po želji srčno rad kolesarje in skupine zapelje po njegovi Dolenjski ter jih povabi na kozarec vrhunske modre frankinje. Če bi bilo možno, bi kar ostal tukaj za nedoločen čas, a treba je sesti nazaj za krmilo. Vožnja z vmesnimi postanki nas pelje nad vinogradi, zidanicami, hribčki, dokler seže pogled. Postopoma se vzpon prevesi v spuščanje v dolino proti Dolenjskim toplicam. Ta kraj je s svojo ponudbo zdraviliščnih in kopalniških storitev dobro znan in je eden najstarejših v naši regiji.

Skozi Meniško vas se peljemo po poljih do Soteske. Od utrdbe žal ni prav veliko ostalo, razen z zelenjem obraslih zidov, je pa zato dobro ohranjen Hudičev turn. Pravijo, da so tam knezi Auerspergi prirejali prav posebne zabave. V neposredni bližini se da v baru Turn dobiti ključ od te znamenitosti in si jo ogledati. Poslikave v notranjosti so figure, ki vlivajo ljubezen in upanje in so seveda ženskega spola. Na tem prostoru je prav mistična energija.

Ob ostankih stare železnice, ki je včasih povezovala silos državnih rezerv, nadaljujemo z vožnjo, v ozadju pa se ves čas svetlika reka Krka. Te dni se trume izletnikov vijejo ob reki zaradi priljubljene nadaljevanke Reka ljubezni. Moram povedati, da mene to posebej ne gane, a okusi so različni. A ni težko razumeti, zakaj je Dolenjska tako očarala prenekatere pesnike, ki so v njej našli navdih za ustvarjanje. Mene voda vedno pomirja in tako smo meditirali do prihoda v Novo mesto. V zadnjem delu poti je veliko priložnosti za skok v vodo ter kozarec cvička. V mestnem jedru sicer poteka obnova, a pot zaključimo z ogledom lesenega Ragovskega mostu ter se vrnemo na naše izhodišče do kolesarskega hotela Ravbar.

Vem, da se bom sem zagotovo še vrnil. 

Tit Košir